Sodba I Ips 69/2005

Jedro

Zahteva za varstvo zakonitosti je samostojno pravno sredstvo. Zato se pri odločanju o njej Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik sklicuje in jih zadostno utemelji in se torej ni mogoče sklicevati na razloge v drugih vlogah in teh Vrhovno sodišče ne more obravnavati.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenega oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.6.2004 obsojena J.M. in D.Č. spoznalo za kriva poskusa kaznivega dejanja ropa po prvem in tretjem odstavku 213. člena v zvezi z 22. členom KZ, obsojenega J.M. pa še kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ. Obsojenemu J.M. je izreklo enotno kazen sedem let zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu od dne 2.3.2004 dalje, obsojenemu D.Č. pa je izreklo omiljeno kazen treh let zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja dne 2.3.2004. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 18.11.2004 pritožbe obsojenega J.M., njegove zagovornice in zagovornika obsojenega D.Č. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper to pravnomočno sodbo vlaga iz razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega D.Č., odvetnik A.R., in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da obsojenca v celoti oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva uveljavlja razloge po prvem odstavku 420. člena ZKP, vendar posebej obrazloži le absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter relativno bistveno kršitev iz sedmega odstavka 364. člena ZKP. Zahteva se glede očitka kršitve materialnega zakona, ker naj bi sodišči pravno napačno presodili ravnanje obdolženega kot sostorilstvo, le sklicuje na pritožbene razloge, zato ostaja neobrazložena, glede očitka o prekoračitvi pravice pri odločbi o kazni pa ne pove, katera zakonska določba naj bi bila kršena in na kakšen način, torej očitno izpodbija le odmero kazni, kar pa ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. V zvezi z očitanimi kršitvami pravil kazenskega postopka vrhovni državni tožilec navaja, da zahteva po vsebini pravzaprav izpodbija dejansko stanje, ki ne more biti predmet presoje v tem postopku, kolikor zahteva opozarja na napake v obrazložitvi, pa je očitno neutemeljena. Sklicevanje vlagatelja na pritožbo zahteve ne utemeljuje, konkretni očitki pa nimajo podlage niti v spisu niti v izpodbijanih sodbah. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Zagovornik obsojenega v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da pravno sredstvo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po sedmem odstavku 364. člena ZKP, ker naj sodišče prve stopnje ne bi ustrezno obrazložilo svoje dokazne presoje glede verodostojnosti izpovedbe oškodovanca, v nadaljevanju pa z delnim povzemanjem besedila 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP očitno uveljavlja tudi kršitev te določbe ZKP. V nasprotju s takšnimi trditvami zahteve je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe povsem določno navedlo, da šteje izpoved oškodovanca za verodostojno in da je z njo zagovor obsojenega Č. izpodbit (stran 6, odst. 2) ter v utemeljitev takšne dokazne ocene navedlo tudi zadostne in prepričljive razloge. Izpoved oškodovanca je sodišče celovito ocenilo (zlasti na strani 9, odst. 1 sodbe), razloge o tem pa navedlo tudi na (več) mestih sodbe, kjer je ugotavljalo posamezne dejanske okoliščine kaznivega dejanja; tako v zvezi z vlogo obsojenega Č. pri kaznivem dejanju (stran 6, odst. 4) in v zvezi s poškodbami oškodovanca (stran 7, odst. 3), kjer je sodišče prve stopnje verodostojnost izpovedbe oškodovanca preverjalo tudi v povezavi z drugimi dokazi, to je zagovorom obsojenega Č. in medicinsko dokumentacijo. Glede na navedeno torej zatrjevani (niti relativno niti absolutno) bistveni kršitvi določb kazenskega postopka nista podani.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z utemeljitvijo obstoja znakov kaznivega dejanja, to je uporabe sile oz. grožnje z neposrednim napadom na življenje ali telo ter namenom vzeti tujo premično stvar, pri čemer se zagovornik v utemeljitev takšne trditve v celoti sklicuje na I. točko pritožbe. Takšnega očitka ni mogoče preizkusiti. Po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno pravno sredstvo, pri odločanju o katerem se Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 424. člena ZKP omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik v njem sklicuje in jih zadostno utemelji. V tem izrednem pravnem sredstvu se torej ni mogoče sklicevati na razloge v drugih vlogah in teh Vrhovno sodišče ne more obravnavati.

7. Prav tako se ni mogoče strinjati z zahtevo glede očitane kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje, ki naj ne bi vsebovala razlogov o pritožbenih navedbah glede neverodostojnosti izpovedi oškodovanca oz. naj bi bili ti le pavšalni. Pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in dokazne ocene je sodišče druge stopnje ob reševanju pritožb obsojenega M. in zagovornikov obeh obsojenih dovolj temeljito preverilo in o tem v sodbi navedlo trdne razloge. Na več mestih je določno povedalo, da se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanca in jo tudi samo ocenilo kot prepričljivo, pravilnost ugotovljenega poteka dogodkov pa preverilo tudi z izpovedbo priče P.D. Poleg tega Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru, ko pritožbeno sodišče v svoji odločbi ne presodi vseh (pomembnih) navedb pritožbe, ne stori bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak gre za kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, ki jo je mogoče upoštevati v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, torej le, če je takšna kršitev vplivala na zakonitost sodbe druge stopnje.

8. Ni povsem jasen očitek zahteve za varstvo zakonitosti o direktnem nasprotju med izvedenim dokaznim postopkom in obrazložitvijo sodbe sodišča druge stopnje v delu, ki je v besedilu zahteve citiran v 2. odstavku točke II. Kolikor vložnik s tem očitkom graja dokazno oceno sodišča in sodi, da je ta nepravilna, s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dopustno. Kolikor pa zatrjuje, da je pritožbeno sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, je ta očitek neutemeljen. Ta kršitev je namreč (med drugim) podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pri tem zahteva ne obrazloži, kateremu delu dokaznega postopka (listini oz. zapisniku) citirani del sodbe pritožbenega sodišča nasprotuje, zato je z vidika kršitve določb kazenskega postopka niti ni mogoče preizkusiti. Zgolj splošno pa je vendarle moč ugotoviti, da pritožbeno sodišče korektno povzema ugotovljeno dejansko stanje, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila sila nad oškodovancem uporabljena že v času njegove izjave, da je račun prazen in nato zopet kasneje ob premikanju udeleženih proti bančnemu avtomatu.

9. Podobno velja tudi glede očitka, da je sodišče druge stopnje spregledalo pritožbene navedbe o namenu, s katerim je obsojeni D.Č. rekel oškodovancu, naj že enkrat dvigne denar. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje do njih opredelilo ravno v delu sodbe, ki ga citira zahteva, torej o kršitvi določb kazenskega postopka po prvem odstavku 395. člena ZKP (in ne po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, kot meni vložnik zahteve) ni mogoče govoriti. Kolikor pa zahteva ponovno izpostavlja vprašanje namena, s katerim je obsojeni citirano izrekel, gre zopet za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno vložiti.

10. V nasprotju trditvijo zahteve zagovornik ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč po vsebini razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tudi v nadaljevanju, ko izpodbija ugotovitev nižjih sodišč o vlogi obsojenega Č. pri vodenju oškodovanca k bankomatu in ko v zvezi s tem graja oceno zagovora obsojenega, izpovedbe oškodovanca in priče P.D. Ob tem Vrhovno sodišče opozarja še, da se vložniki v zahtevah za varstvo zakonitosti ne morejo uspešno sklicevati na 427. člen ZKP in na ta način izpodbijati pravnomočne sodne odločbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja skozi stranska vrata. Ta določba daje Vrhovnemu sodišču pooblastilo za razveljavitev odločbe, izpodbijane z zahtevo za varstvo zakonitosti, če nastane pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena.

11. Prav tako ni podana smiselno zatrjevana kršitev kazenskega zakona zaradi napačne presoje ravnanja obdolženega kot sostorilstva, niti bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (oz. po prvem odstavku 395. člena ZKP), ker naj se sodišče druge stopnje ne bi opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s tem. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje med drugim izhaja, da sta oba obsojena zahtevala, da oškodovanec dvigne denar z bančno kartico iz bančnega avtomata, ga prijela močno vsak z ene strani pod roko, tako da jima ni mogel uiti in ga potiskala v smeri avtomata. Sodišče prve stopnje je poleg tega ugotovilo, da je obsojeni Č. oškodovancu rekel, naj že enkrat dvigne ta denar in vztrajal, naj se nekaj malega dvigne ter da je obsojenega M. opozarjal, naj ne hodi blizu bankomata, da ga kamera ne bo posnela, kakor tudi da je dejanje pojmoval kot svoje. Tako ugotovljeno dejansko stanje pokaže, da je tudi obsojeni Č. izvrševal znake (poskusa) kaznivega dejanja ropa po tretjem in prvem odstavku 213. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, torej sodišči prve in druge stopnje njegovo ravnanje pravilno presojata kot udeležbo v ožjem pomenu, torej sostorilstvo. Poleg tega se je pritožbeno sodišče jasno in z razumnimi razlogi opredelilo do oblike udeležbe obsojenega Č. pri kaznivem dejanju oziroma do njegove pravne kvalifikacije ter v utemeljitev navedlo razumne razloge in tako odgovorilo na pomembne pritožbene navedbe v zvezi s tem. Zgolj zaradi tega, ker vložnik odločitev višjega sodišča zavrača in sodi, da je ta neutemeljena, ni mogoče trditi, da drugostopenjska sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti da se ne opredeli do pomembnih pritožbenih navedb. Sklicevanje na očitke v pritožbi pa iz zgoraj že pojasnjenih razlogov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno.

12. Prav tako je neutemeljena trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče z odločbo o kazni prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu. Obsojenemu D.Č. izrečena kazen tri leta zapora je znotraj splošnega kaznovalnega okvira in odmerjena celo pod posebnim minimumom, predpisanim za kaznivo dejanje ropa po prvem in tretjem odstavku 213. člena KZ, torej sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Kolikor pa zahteva izpodbija primernost izrečene kazni, le ta ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

13. Zatrjevane kršitve po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP torej niso podane, prav tako ne smiselno uveljavljana kršitev po 1. točki prvega odstavka 420 člena ZKP, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega D.Č. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Zagovornik obsojenca z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče obsojenca glede na njegove slabe premoženjske razmere in dejstvo, da bo moral na prestajanje daljše zaporne kazni, na podlagi določbe 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnine.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 38/2006
• Sodba I Ips 173/2005
• Sodba I Ips 9/2009